Ko je Slovenija stopila na geopolitični zemljevid sveta

Slovenci po svetu | 15.01.2022, 09:09 Matjaž Merljak

Z rojaki iz sosednjih držav smo pogledali na trideset let slovenske samostojnosti in enotnosti. Kako so doživljali Slovenijo takrat in jo vidijo danes? Ali se je in kako se je spremenil položaj njihove narodne skupnosti? Gostje so bili: Ivo Jevnikar, Damijan Terpin ter Karl in David Bresciani iz Italije, Rudi Vouk in Susanne Weitlaner iz Avstrije, Andreja Kovač in Jože Hirnök z Madžarske ter Vera in Miro Malnar s Hrvaške. Projekt smo v letu 2021 pripravili skupaj s Svetovnim slovenskim kongresom, ki je pogovore v video obliki objavil na svoji spletni strani.

Susanne Weitlaner, predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko - Pavlova hiša

Ko so se v Sloveniji dogajali t.i. osamosvojitveni procesi, je bila še najstnica in ni bila vključena v priprave. Spomni pa se, da se je govorilo o razpadu Jugoslavije in da je osamosvojitvena vojna, ki se je dogajala na pred pragom štajerskih Slovencev, v ljudeh obudila stare strahove, povezane z vojno. Sploh v Radgoni so videli, kaj se je dogajalo na drugi strani Mure. Članstvo Slovenije v mednarodnih organizacijah in EU je imelo pozitiven vpliv na življenje tamkajšnjih ljudi, saj je bil tudi v Sloveniji vzpostavljen podoben politični sistem, kot ga ima Avstrija. Sodelovanje na gospodarski, politični, turistični ravni se je povečalo, saj je meja med ljudmi dejansko le reka, vinograd ali gozd. Tudi slovenščina je postala bolj zanimiva, ljudje so se začeli učiti jezika, tudi v šolah je bila večja ponudba pouka jezika.
Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko - Pavlova hiša je bilo ustanovljeno leta 1988. Z njim so želeli poudariti, da ima dežela Štajerska svojo slovensko zgodovino, ki je ne more in ne sme zanikati. Ko je leta 2001 takratna deželna glavarka Waltraud Klasinc prišla na obisk v Pavlovo hišo, se je 'prebil led'. Društvo je začelo prejemati tudi finančno podporo. Drugo pomembno znamenje pa se je zgodilo leta 2003, ko je bilo društvo sprejeto v sosvet pri zveznem kanclerju na Dunaju. Susanne Weitlaner poudarja, da se je klima v obmejnem področju spremenila v pozitivno smer in človeka, ki govori slovensko, ne gledajo kot čudaka. Ljudje so spoznali, da ima znanje jezika soseda tudi prednosti. Želi si, da se vrnejo v čas pred prvo svetovno vojno, ko je bila na tem področju živa večjezičnost.

Dr. Karlo in p. David Bresciani, oče in sin, doma iz okolice Gorice. Oče Karlo je kemik, sin David pa jezuit in deluje v Ljubljani

Karlo je bil vključen v zbirno stranko Slovencev v Italiji Slovensko skupnost in v tem okviru so imeli veliko stikov. V Gorico so v 90-ih letih vabili različne politike iz Slovenije: Ivana Omana, Lojzeta Peterleta, Janeza Janšo in druge, da so predstavljali razmere v Sloveniji, saj so si zamejski rojaki vedno želeli samostojno in demokratično Slovenijo ter da bi pripadala Evropi. To je bil čas, ko so po koncu druge svetovne vojne, zamejci znova začutili neko podporo, ker so jih v Italiji prej gledali kot komuniste. Zamejci so postajali vedno bolj ponosni na svoje korenine. Izboljšale so se tudi razmere med Italijo in Slovenijo in to vpliva tudi položaj zamejske slovenske skupnosti. David je jeseni leta 1990 vstopil k jezuitom in bil najprej poslan v Maribor. Ko pa bili novinci maja poslani v Italijo, kjer so čez poletje pomagali kot prostovoljci v bolnišnici, je iz Italije spremljal dogajanje v domovini. Sredi avgusta se je vrnil v Maribor, ko so vojaki JLA zapuščali vojašnice. Z vstopom Slovenije v EU je se je ustvarilo sproščeno sožitje, ki je bilo značilno za čas pred prvo svetovno vojno. Slovenska skupnost je zaščitena in ima svoje pravice, ima veliko dejavnosti, veliko se da še izboljšati na različnih področjih, bistveno vprašanje pa je nataliteta.

Ivo Jevnikar, dolga leta časnikar, publicist in javni delavec v Trstu

V času osamosvajanja je deloval kot politični tajnik Slovenske skupnosti, zbirne stranke Slovencev v Italiji in pri društvu izobražencev, Mladiki ... poklicno pa je delal na Radiu Trst A. Zelo je sledil dogajanju, še posebej osamosvojitveni vojni. Od začetka so bili zaskrbljeni, saj je bila vojska ena močnejših v Evropi. Zaskrbljeni so bili tudi že ob plebiscitu, saj je imel režim različne lovke, tudi v zamejstvu. Del manjšine ni sprejemal demokratizacije, ker je bil navezan na samoupravljanje, socializem in komunizem. Tudi danes se najdejo 'jugonostalgiki', a so v veliki manjšini. Ko je Slovenija postala del mednarodne skupnosti, še posebej EU in Nata, so se zelo izboljšali tudi odnosi med Italijani in Slovenci. Stari predsodki so začeli, počasi sicer, plahneti. Začuden je, da je tranzicija tako dolga in da so še sile, ki vztrajajo na starih modelih in lastniških vzvodih. Izboljšali so se odnosi Ljubljane in Rima do manjšine, na političnem, gospodarskem in drugih področjih. Izziv predstavlja pomanjkanje duhovnikov, ki so bili vedno nosilci in stebri ne le vernosti, ampak tudi slovenstva. Med ljudmi bi lahko bilo več čuta za povezanost, mediji in šolstvo bi lahko odigravali boljšo in krepkejšo vlogo.

Vera in Miro Malnar iz Prezida na Hrvaškem

Časi pred 30 leti so bili hudi, čustva so bila zmedena: na eni strani ponos, veselje, sreča, da se stoletne želje ljudi uresničujejo, na drugi strani pa grožnje z orožjem, vojna ... Družina Malnar je odprla vrata begunski družini. Gospa Vera se še živo spominja trenutka, ko so prestrašeni ljudje prišli na hišni prag. Sprva so mislili, da bo to le za nekaj časa. Lep trenutek tega obdobja je, da se je ta begunska družina povečala za enega člana. Gospod Miro je dejal, da so zelo povezani s Slovenci v Babnem Polju in so od nekdaj živeli skupaj. Meja pa je prinesla tudi nemalo težav: prestop meje, uradni dokumenti, lastniška razmerja, delovni vizumi, izobraževanje, zdravstvena oskrba ... Ljudje na meji, Prezid na treh straneh neba meji s Slovenijo, so težave skušali gladiti in reševati sami, saj sprva niso vedeli kam in na koga se obrniti, šele kasneje so našli prave sogovornike, predvsem na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsi problemi še niso rešeni. Prihodnost pa je na mladih, zato je treba ustvariti pogoje za življenje, za delo, za šolanje ... Potrebno bi bilo tudi, da bi se rojaki med seboj povezovali, a so med Slovenci na Hrvaškem različni: ti v Gorskem Kotarju imajo druge perspektiva, ki živijo v Dalmaciji ali drugod.

Rudi Vouk, odvetnik z avstrijskem Koroške, predsednik Koroško slovenskih pravnikov, dejaven pri iniciativi Skup in Narodnem svetu koroških Slovencev

Že v času študija na Dunaju, ki ga je prav leta 1991 zaključeval, je spremljaj dogajanje v Sloveniji. V Klubu slovenskih študentov na Dunaju so v goste vabili razne akterje, ki so imeli pomembne funkcije v Sloveniji v času osamosvajanja, Vouka so večkrat povabili na avstrijski radio ali televizijo za prevajanje. Vse slovenske strukture na Koroškem so skušale vplivati na avstrijske in koroške organe, da bi Dunaj priznal slovensko samostojnost in neodvisnost. Med ljudmi je bila na začetku velika evforija, saj so mislili, da bo vse postalo boljše. Koroške Slovence so prej na Koroškem gledali postrani, negativna podoba je bila povezana z Jugoslavijo in komunizmom. Začetna pričakovanje se niso v celoti uresničila, saj Slovenija ni mogla uresničiti vsega, kar je bilo pričakovati. Kot pravi Vouk, ima Avstrija zdaj boljši odnos do manjšine,boljše je tudi sožitje med ljudmi. Dolga vrsta je stvari, ki bi jih morali izboljšati. Šolstvo je za manjšino gotovo na prvem mestu, saj je pomembno, da znamo jezik in poznamo kulturo.

Damijan Terpin, odvetnik iz Italije, podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa

Pred 30-imi leti ni šlo le za osamosvojitev, ampak tudi za demokratizacijo. Demokratični del manjšin je čutil totalitarni režim, ki je vladal v Jugoslaviji. Terpin je kot študent bral revije in časopise, ki so pisali o demokratičnem vrenju. Kot takratni deželni tajnik stranke Slovenske skupnosti se spominja, kako so pomagati strankam, ki so se rojevale v Sloveniji in že pred osamosvojitvijo. Voditelji Demosove koalicije so prihajali na različna srečanja in sestanke. Odnos do naše narodne skupnosti se je po Terpinovih besedah spremenil. Celotni povojni čas je bil odnos Slovenije do manjšine drugorazredni, naklonjena je bila le enemu delu. Tako se ne gre čuditi, da je v zamejstvu v Italiji niso bili vsi za osamosvojitev Slovenije. Polovica manjšine je bila za Jugoslavijo, saj je imela koristi od tega, razkroj Jugoslavije je bil zanjo velikanski problem. Damijan Terpin še meni, da manjšina v Italiji zdaj v redu uspeva, za razvoj Slovenije pa da nosijo odgovornost tudi sami. Težavo vidi v tem, da je veliko ljudi v Sloveniji premalo seznanjenih z zamejstvom in izseljenstvom: »To je kapital, ki ga ne gre kar zavreči. Koliko je vrhunskih slovenskih strokovnjakov po svetu. To je kapital, ki bi ga morala Slovenija izrabiti, da se razvija ...«

Andreja Kovač je predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök pa je bil njen predhodnik

.